Agencija za posredovanje zdravstvenih storitev

Dobrodošli.
Tukaj smo za
Vas.
Klik!

Blog

Piše: Dr. Gordana Kalan Živčec

Kaj pa je vaše videnje medicine? Moje je: Medicina naj zmanjšuje trpljenje ljudi

Finance, 24. 04. 2017

 

Pred nedavnim sem se pogovarjala z mlajšo bolnico, ki je iz polnega zdravja zbolela, izgubila telesno moč, bremenijo jo duševne stiske, pa vendar je ohranila upanje, da obstaja rešitev. V pogovoru je večkrat z navdušenjem povzela »joj, kako fantastično je narejeno naše telo in kako neverjetni procesi ves čas potekajo v nas«.

Še se spominjam prvih študijskih dni, ko so mi pred več kot 30 leti začeli odkrivati tančice delovanja živih organizmov, vse mogoče procese, ki potekajo v človeškem telesu. Znanje smo nabirali v teoretičnih osnovah, da bi jih nato uporabili v neposrednem razumevanju delovanja človeškega telesa. Informacij, kaj vse se v vsakem trenutku dogaja v našem telesu, je vsako leto več. Količina znanja se širi z neverjetno hitrostjo. Tudi vedenje in razumevanje tistega, kar gre narobe, ko zbolimo, in še več tistega, kako lahko pomagamo, da si povrnemo dobro počutje, razpoloženje, telesno moč, energijo, veselje do življenja, delovno vnemo, načrte za prihodnost ...

Še v začetku prejšnjega stoletja je bila medicina razmeroma poceni. Bolnišnice so omogočale zatočišče, streho nad glavo, hrano, nego, oskrbo poškodb. Kakšnih posebnih diagnostičnih posegov ni bilo, še manj uspešnih metod zdravljenja. Puščanje krvi, dajanje živega srebra bi težko ocenili kot učinkovito metodo zdravljenja, kar pa je skozi človeško zgodovino veljalo kot ustrezno še pred manj kot sto leti.

Pravilno je drago
Zgodovina daje priznanje za odkritje penicilina škotskemu zdravniku Aleksandru Flemingu, četudi so poročila in zapisi o učinku plesni na bakterije bili znani že v 19. stoletju. Od uradnega odkritja leta 1928 in prvega pravega zdravljenja s pripravkom penicilina leta 1942 je minilo 14 let! Odprla se je era zdravljenja, temelječega na dokazih. Prava učinkovina za zdravljenje okužbe z znanim povzročiteljem. Karkoli že si mislimo o farmacevtski industriji, je to tudi njihov uspeh. Ali bi raje zdravili sifilis z živim srebrom ali z učinkovitim antibiotikom? Ali bi raje nastavljali pijavke pri povišanem krvnem pritisku ali imeli pripravek v obliki tablete, ki ga zmanjšuje ...? Je pa to drugo veliko kompleksnejše, potrebnega je ogromno znanja in seveda je posledično dražje.

Zdravnikovo življenje v preteklosti je bilo bolj življenje »rokodelca«, izjemno individualistično. Seveda je s svojim znanjem lahko olajšal marsikatero človeško trpljenje, namestil zlomljeno kost, pomagal pri porodu, izboljšal počutje. Večina zdravnikov je imela primerljiv obseg znanja, uporabljala je primerljivo količino diagnostičnih postopkov, izvajala je zelo omejeno in primerljivo število posegov. Vse to je bilo povezano s krajem šolanja, dostopno literaturo, možnostjo izmenjave izkušenj in seveda osebnim opazovanjem, kaj se »obnese«, pa naj bo to čaj, obloga iz rastlin, način prehrane, uživanje substanc ... Dandanes so mnoge med njimi prepovedane.

Zna kdo vse?
Vse to pa je daleč od organiziranega zdravstvenega sistema, ki ga želimo in potrebujemo danes. Pa ni minilo še niti sto let! Dandanes je dosegljivih vsaj deset tisoč različnih terapevtskih možnosti, odločitev, kakih šest tisoč različnih registriranih substanc, vsaj štiri tisoč različnih postopkov, posegov, terapij. Ali pozna kdo junaka, ki vse to obvlada? Seveda ne!

Vsi zdravniki smo specialisti. Količina znanja se je tako povečala, da je nemogoče »znati vse«. Tudi nekoč »splošnjaki« smo danes specialisti družinske oziroma splošne medicine. Ker je to potrebno. V nekaterih sistemih jih imenujejo že generalisti, to je tisti, ki od tistih deset tisoč možnosti diagnostike in zdravljenja obvladajo največji del. Seveda »generalno« – na splošno. Mnoga znanja poznamo tudi v globino, primerljivo s kolegi kliničnimi specialisti. Seveda pa nismo v ničemer tako odlični, kot so usmerjeni specialisti posameznih strok. Zato pa poznamo in jih obvladamo največje število. Zakaj je to pomembno?

Medtem ko je bila še v letih okoli 1960 potrebna koordinacija dveh zdravnikov, splošnega in specialista, je dandanes za res kakovostno zdravljenje zahtevnega zdravstvenega stanja treba koordinirati tudi 15 specialistov plus še nekaj zdravstvenih delavcev in sodelavcev. Ker so potrebni poglobljena specialna znanja, posebne veščine, dodatne diagnostične možnosti, visoke tehnologije. Vse to prinaša boljše učinke zdravljenja, podaljšuje kakovostno življenje, omogoča preživetje tistih, ki so bili še pred nedavnim neozdravljivo bolni, zmanjšuje tudi trpljenje.

Veriga preživetja je odvisna od najšibkejšega člena
Vsakomur je takoj jasno, da je to skoraj nepredstavljivo dražje, kajne? Pa ne samo dražje, tudi bolj zapleteno postaja. Zahtevnost dela v medicini zahteva koordinirano delo v skupini, z jasnimi nalogami in odgovornostmi vsakega posameznega člana. Veriga preživetja je odvisna od najšibkejšega člena. Tudi strežnica in čistilka v operacijski dvorani morata enako zagotavljati sterilnost prostora kot kirurg ali medicinska sestra. Vsaka medicinska sestra mora enako kot zdravnik varovati zasebnost bolnika, spoštovati njegovo intimo in osebne podatke. Vsak plačnik zdravljenja se mora zavedati odgovornosti za zaščito osebnega dostojanstva bolnika, ne glede na diagnozo, ki jo ima bolnik in za katero kot plačnik zagotovi plačilo. Vsak organizator zdravstvenega sistema mora poznati mehanizme delovanja sistema, ga aktivno krmiliti in uravnavati glede na dane okoliščine, možnosti in z vedenjem, kam želi priti, kakšen je cilj in kako oblikovati pot do njega.

Pa se tega res držimo? Veliko udeležencev kaj hitro privede do kaotičnih razmer. V vsakih okoliščinah. Rešitev je v jasnem definiranju vlog in procesov. Slovenska zakonodaja na področju zdravstva je najstarejša od osamosvojitve. Kar je dobro! Ni pa dobro, da za njeno spremembo nimamo jasnega družbenega soglasja, kakšen nov cilj smo si sposobni oziroma pripravljeni oblikovati.

Kaj bo zmagalo – populizem ali evolucija?
Do skrajnosti je lahko žaljivo obmetavanje zdravnikov z besedo »dvoživke«, ki se je nekako prijela za označevanje zdravnikov, ki delujejo v državnih ustanovah in zasebnih ambulantah. Oboje so del javnega zdravstva, kakorkoli bi se temu želeli populistično izogniti. Meni pa ta izraz pomeni evolucijo v slovenski medicini. Prav dvoživke so bile tiste, ki so združile – vzpostavile vez, dva sistema, vodnega in kopenskega. Po vseh tisoč letih nekatere kopenske živali še vedno lahko dihajo pod vodo, veliko je vodnih, ki preživijo tudi na kopnem. Tudi zdravniki, zaposleni v državnih ustanovah (namenoma uporabljam ta izraz za institucije, ki jih je zgradila država in je njihov posredni ali neposredni lastnik), ob tem pa delajo tudi v zasebnih ambulantah, klinikah (ker so jih zgradili, opremili ali najeli, za kar plačujejo davke in/ali najemnine ljudje, ki so pripravljeni tudi sami nekaj prispevati). So vez med kopnim in morjem, državnim in zasebnim ...
Primarij dr. Gordana Kalan Živčec
Nova zakonodaja naj odpravi njihov obstoj! To kričijo populisti. Vendar evolucije ni mogoče ustaviti. Niti z neumnimi zakoni ne. Lahko pa z njimi povzročimo kaos. Kompleksnost zdravstvenega sistema se samo povečuje in uporabljati populistične metode, kot smo jim priča ob oblikovanju nove zdravstvene zakonodaje, je brca v temo. Evolucije dokazano ni mogoče ustaviti, lahko pa se vsaj dogovorimo, kako bo potekala, ker končni cilj je vendarle zmanjševanje trpljenja bolnih ljudi.


GkŽ


 

Več o tem

Nazaj na vrh