Agencija za posredovanje zdravstvenih storitev

Dobrodošli.
Tukaj smo za
Vas.
Klik!

Blog

Piše: Dr. Gordana Kalan Živčec

Slovenija je res edinstvena! Pacient na vratih je problem!

Finance, 8. 5. 2017

 

Zdravstvo je eden najbolj kompleksnih družbenih, celo državnih podsistemov. Izjemno prispeva k blaginji državljanov, četudi je za državo čisti »strošek«! Beseda je z namenom v navednicah.

Tudi bolnik je za državo, gledano ekonomsko, čisto breme. Ko je bolan, poškodovan, ni produktiven. Ko je upokojen, pa sploh samo še porablja in ne ustvarja več prihodka. Družbena neenakost se zrcali v dostopnosti do zdravljenja. Še danes nekatere države to neenakost vidijo kot svobodo prostega trga. K sreči živimo v okolju, kjer je bilo zdravje prebivalcev vrednota, za katero je skrbela tudi država s svojimi mehanizmi.

Pred nedavnim sem predavala na svetovnem kongresu zdravstvenega turizma. Ena od predavateljic je poročala o svoji izkušnji, ko je bila direktorica velike korporacije, z vsemi ugodnostmi visoko pozicioniranega delovnega mesta. Potem pa je zbolela za rakom na jajčnikih! Ni upala na bolniški dopust ob prejemanju kemoterapije. Potovala je po svetu, dokler ni na letalu izgubila zavesti. Po dveh mesecih odsotnosti z dela je izgubila ne samo položaj, tudi delovno mesto in seveda vse bonitete, vključno z zavarovanjem. Agonijo ji je pomagala premostiti družina, ki je razprodala premoženje, da je imela možnost za ozdravitev. In uspelo ji je!

In zakaj je to tako? Gre za Združene države Amerike. Kemoterapija ni urgentna, čeprav je nujna za okrevanje. Zdravstvo je skoraj povsem prepuščeno svobodnemu trgu – organiziranje, vodenje, financiranje in tudi dostopnost do zdravstva. Država skromno posega vanj, zavarovalnice so se razbohotile, cene – tako zdravil kot posegov – so astronomske. Zdravniki računajo »ekonomsko« ceno svojega dela, ker so vanjo vključene tudi visoke premije zavarovanja zdravniške odgovornosti. Odškodnine so velikanske. Spirala se samo dviguje, stroški gredo v nebo, zdravljenje je dostopno le tistim, ki to vse zmorejo. Finančno, seveda!

Prvobitna vzajemnost
In so se organizirali zdravniki. Brez države, brez zavarovalnic so začeli oblikovati ambulante družinske medicine, kot jih poznamo v Sloveniji. Ne želijo koncesije! Ne želijo pogodbe z zavarovalnico! Imajo mesečno »članarino«, ki je od 50 do 75 dolarjev. S 600 bolniki ambulanta »zvozi« ... finančno in organizacijsko. Omogočijo tudi tržno izjemno ugodne laboratorijske storitve in nakup zdravil, ki je le nekaj odstotkov tiste cene, ki bi jo sicer bolnik plačal v lekarni. Kako je to mogoče? Je! Kogar zanima več, je tukaj povezava https://www.theobjectivestandard.com/…/dr-josh-umbehr-on-c…/

Bolnik je dobrodošel
Je pa v ZDA bolnik vedno dobrodošel. Ker je storitev, ki mu je bila zagotovljena, tudi plačana. Realno. Tako ali drugače. Neposredno zdravniku oziroma izvajalcu ali prek zasebnega zavarovanja. To drugo je veliko, veliko dražje, tudi zaradi zapletenega sistema izdajanja računov, ki zahteva ogromno dodatnega administrativnega kadra, nadzornikov ... Denar za zdravljenje dobesedno pokuri administracija!

Je pa tudi uporaba oziroma potreba po zdravljenju bolj racionalna. Ker obstajajo spodbude za skrb za lastno zdravje, bonusi za upoštevanje dogovora, ki je oblikovan v zavarovalni polici ali v neposrednem dogovoru z izvajalcem. Bolniku in izvajalcu je jasno, kaj je pravica in kaj je želja. Pravice so dostopne, želje pa drage za tistega, ki ima pričakovanja večja od dogovorjenega.

V Sloveniji smo si vsi v napoto
Kaj pa Slovenija? Imamo dolgo tradicijo primarnega zdravstvenega varstva. Več kot 80 odstotkov vseh potreb državljanov je mogoče zagotoviti na primarni ravni. Trendi se že desetletja ne spreminjajo. Ne glede na skoraj eksploziven razvoj možnosti v diagnostiki in zdravljenju. Vedno znova sem presenečena, ko veliki »poznavalci« komentirajo, kako naenkrat manjka toliko zdravnikov. Ja, ljudje moji, kompleksnost medicine se je tako povečala, da tega ni bilo mogoče niti sanjati. V letih okoli 1960 sta »zadostovala« dva zdravnika, družinski in bolnišnični, danes je potrebno tudi do 15 strokovnjakov, da je bolniku zagotovljena možnost zdravljenja, ki jo omogoča moderna medicina. Kaj tu ni jasno?

Kako se skrajšajo čakalne vrste? Tako, da ni napotitev! Kdaj ni napotitev, predvsem nepotrebnih? Ko ima zdravnik čas za bolnika! Kaj tu ni jasno? Dokazala sem, da isti zdravnik, v istem okolju ravna drugače, ko se mu čas za obravnavo bolnika skrajša. Logično, kajne? Enako so dokazali ameriški kolegi, v povsem drugačnem družbenem okolju! (prav tako na isti povezavi). Ljudje enako zbolevamo tukaj in na drugi strani ocena. Imamo primerljive potrebe v zdravljenju. V čem je razlika? V ZDA so pravila znana, pri nas pa je ena sama megla!

Vse mi je dostopno. Do vsega imam pravico (od potnih stroškov do zdravljenja akutnega alkoholnega opoja v breme obveznega – solidarnega zdravstvenega zavarovanja in vse vmes!). No, na nekatere državljane smo »pozabili«, jih izobčili iz sistema. Ti naj hodijo v pro bono ambulante. Saj zato so, ali ne? Kdo se vpraša, zakaj je ena najbolj začasnih rešitev postala trajna in se celo »razvija« ... čista »Amerika«! Ko imam neko »podlago« – to je beseda, ki se uporablja v pravnem prometu – sem obvezno zavarovana in uporabljam zdravstveni sistem po željah, zvezah ali zgolj zato, ker plačujem in so zdravstveni delavci v službah ... ne bi verjeli, kako pogosto je ta stavek slišan v urgentnih ambulantah: »Sem šel mimo in bi preveril..., ko ste že tukaj in vas plačujem...«. Ali zavarovalnica reagira? Seveda ne! Zdravniku je naloženo pojasnjevanje pravil ZZZS, ki naj bi omogočale vse pravice v skladu z njimi. Pa veste, kako obsežen je dandanes že ta dokument?

Nevarna razmerja
In potem brutalna realnost! Ko dejansko potrebujem storitev, nanjo čakam, pogosto tudi nevarno dolgo. Zakaj že? Ker so čakalne vrste! Da je zadeva še bolj perverzna. Ker celo določene bolnišnice ne izvajajo več storitev, kot so zanje plačane. Ne spomnim se, pa tudi podatek ni dosegljiv, kdaj smo izvajalci prejeli plačilo za vse opravljene storitve. Po mojem vedenju nikoli. Koncesionarji so seveda tarča zgražanja, ker nehajo izvajati storitve sekundarne in terciarne ravni, ko »izpolnijo« program, torej »pokurijo« vsa sredstva, ki so jih prejeli. Na primarni ravni niti to ni možno. Glejte no, vedejo se kot Amerikanci! Zakaj že? Ker sicer lahko zaprejo svoje ambulante! Četudi bi lahko postorili več, kdo bo plačal? Bolnik? Zakaj že, saj je zavarovan! Zavarovalnica – ZZZS? Oh, kje pa! Saj obstaja vendar pogodba z izvajalcem, ki je upravičen do toliko in toliko plačanih storitev. Preostalo pa ...? Zveni znano. In se leta in leta vrtimo okoli istega vprašanja. Kaj je moja pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, za katero plačujem obvezni prispevek? Na papirju ogromno, v realnosti pa?

Dokler se ne izvlečemo iz spirale, ki je vsako leto širša v neenakosti, ki vsako leto generira nove težave, bo vsak slovenski zavarovanec na vratih vsakega slovenskega izvajalca čisti »problem«. Storitve, ki jih bo prejel, ali ne bodo plačane v celoti ali bodo plačane manj, kot je dejansko zanje potrebnih sredstev in ker imamo vsi »pravice«, za katere ne skrbi tisti, ki bi zanje moral skrbeti, to je država in njena zavarovalnica! Pa je na papirju tako lepo zapisano.


GkŽ


 

Več o tem

Nazaj na vrh